Bolezen ni naš sovražnik

Kaj je bolezen? Zakaj se nam dogaja in kako se soočiti z njo?

Bolezen ni naš sovražnik. Ne napada nas, predvsem pa je pomembno dejstvo, da ni nekaj kar prihaja od zunaj.

Bolezen je posledica neravnovesja v našem energetskem sitemu. Zasevke energetskih konstruktov lahko v bipolju najdemo že veliko prej,  preden se dejansko pojavijo kot blokada na fizičnem nivoju. Včasih traja celo več življenj, da taka struktura doseže fizični nivo in se 

dejansko pojavi kot anomalija v fizičnem telesu.

Vemo, da ljudje nismo le fizična bitja. Naše biopolje je večplastno in vsaka plast, ki je bolj oddaljena od fizičnega telesa je prosojnješa in širša.

Travme, prepričanja, družinski in drugi vzorci, celo navade se strukturirajo v energetski konstrukt, ki se ugnezdi v človekovo energetsko polje.

Mesto kamor se locira je odvisno od vrste konstrukta, teže in intenzivnosti delovanja. 

Energetski konstrukti, večkrat jih imenujemo kar blokade, so živa entiteta, ki se napaja z enakimi energijami iz katerih je ustvarjena. Konstrukte ustvarjamo sami, večinoma nehote, pri tem pa nam pomagajo tudi drugi vpleteni vanje.

Konstrukt  nastane ob združitvi misli in čustva.

Misel nastane v zgornjem delu telesa (električno polje),  v zgornjih treh čakrah, kjer razmišljamo o kvantnih možnostih.

Čustvo nastane v spodnjem delu telesa (magnetno polje), spodnjih treh čakrah, kjer je center kreativnosti.

Obstajata dve nasprotujoči si čustvi – LJUBEZEN in STRAH!

Kadar se pojavi misel v našem umu, to misel oplemenitimo z ljubeznijo ali strahom, s tem ustvarimo ČUTENJE.

ČUTENJE je združitev misli in čustva, čutenje ustvarja konstrukt.

Misli, ki jih oplaja ljubezen ne tvorijo konstruktov. Taka misel je fluidna in se ničesar ne oprijema, samo teče.

Misel, ki ji botruje strah ustvari energetski konstrukt. Take konstruirate imenujemo travme, zgodijo se v trenutku in so izven naše kontrole.

Najidealnejše bi bilo, da bi se s travmo spoprijeli takoj po nastanku. Žal pa naš način življenja ni naklonjen temu. Mi običajno travmo še spotenciramo, povemo vsem in vsakemu kaj se nam je zgodilo, kako se je zgodili, po možnosti še malo začinimo z dramatiziranjem ...

S časoma travma pade v pozabo, zakrijejo jo druga doživetja, ona pa ostaja nekje v človekovem polju, se hrani z energijo iz katere je ustvarjena in čaka na primeren čas, da skoči na plan.

Ob primernih pogojih se pojavi kot fizična ali psihična bolezen, običajno kar oboje skupaj.

Ker je od takrat, ko je bila travma zakodirana v polje, minila že cela večnost, smo na travmo pozabili, (žal pa ona nikoli ne pozabi na nas) in bolezen je videti kot nekaj, kar se je pojavilo od nikoder. Bolezen seveda ni prijetna in vse več je tudi takih, ki jih doktrina označi kot "neozdravljivo", dobimo občutek, da nas bolezen napada od zunaj. 

Bolezen se pojavi na mestih, kjer energija dalj časa stagnira. Na področjih kjer so v človekovem polju locirane travme, se napravi energetski vakum. V tem vakumu energija stoji, ne teče, ne premika se. S časoma postane kot kalna voda, v kateri s ustvarijo idealni pogoji za okužbe in infekcije.

V našem modernem sistemu ta dejstva striktno zavračamo, proti bolezni se "borimo" z vsemogočimi zdravili, za katera potrošimo neverjetne količine denarja, onesnažimo naravo, ki nam brezplačno nudi zdravilne rastline, delamo sami iz sebe bedake in na koncu izgubimo "boj", bog si ga vedi poti kom ali čem.

Umremo okuženi z boleznijo, s katero se bomo potem spet rodili in, če nas nekje vmes ne sreča malo zdrave pameti, spet ponovili zgodbo, kot mogoče že neštetokrat prej.